Od reprezentančnega dresa v dvoranski odbojki ste se poslovili po srebrni kolajni leta 2015, tudi na račun odbojke na mivki, ki je vaša velika, morda celo največja ljubezen. Vseeno je nikoli niste igrali profesionalno.

Kakor koli obrneš, v Sloveniji si lahko služiš kruh le z dvoransko odbojko. Tudi bazen igralcev odbojke na mivki je v Sloveniji zelo majhen. Že v Avstriji je precej drugače in če bi bil recimo Avstrijec, bi bila morda moja odločitev drugačna. Tam so igralci odbojke na mivki zaposleni v javnih službah, policiji ali vojski, imajo trenerja, fizioterapevta, nabor igralcev je zelo širok. Če bi se odločil le za odbojko na mivki, bi se z njo profesionalno ukvarjala le midva z Nejcem Zemljakom. Če bi se eden od naju poškodoval ali zbolel, bi bila spet težava z igranjem in treniranjem.

Ali bi lahko rekli, da je to ena od vaših neuresničenih želja?

Res je, ampak odbojka na mivki se lahko igra tudi po 40. letu in pustimo še malo za konec moje kariere.

Slovenska reprezentanca v dvoranski odbojki ima lepo priložnost, da končno igra na olimpijskih igrah, kakšne pa so vaše možnosti?

»Res je, fantje so praktično že v Parizu in ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da se ne bi uvrstili na olimpijske igre. Težjo pot bomo imeli v odbojki na mivki, kjer sta pred nami dva meseca, ko bomo morali biti v vrhunski formi. Morda z manj pritiska lahko presenetimo večje ekipe, ki mislijo, da sodijo na OI, pa še niso tam. Prva stopnica nas čaka v Hamburgu, potem pa je še en krog, če se bomo vanj uvrstili.

Z ACH Volleyjem ste znova osvojili naslov državnega prvaka, ki je bil glede na pomlajeno ekipo morda celo nekoliko presenetljiv. V prvem delu sezone je do nenadnega odhoda Nika Mujanovića in poškodbe Črta Bošnjaka prevladoval Calcit Volley.

V klubu so veliko tvegali, ko so zelo pomladili ekipo. Največji dvom je bil na mestu podajalca, kajti on je praktično na vsaki žogi in od njega je veliko odvisno. Za mladega Najdiča je bilo vse skupaj še toliko bolj nehvaležno, ko se je Primož Mejal sredi sezone odločil, da nas zapusti. Mislim, da je bil to velik minus za našo ekipo, kajti če bi ostal, bi bil vendarle dodana vrednost, ker je imel vmes zelo dobre trenutke. Zagotovo sta bila za Kamničane minus odhod Mujanovića in poškodba Bošnjaka, čeprav sta Dulčev in Mitrašinović, vsaj v finalni seriji, Mujanovića dobro zamenjala, pa tudi če primerjam Bruneta in Bošnjaka, je bil do finalne serije Kubanec bolj prepričljiv v napadu. Naša prednost je bila v tem, da so Kamničani z Brunetom igrali bolj predvidljivo odbojko, kot bi jo z Bošnjakom na igrišču.

Po odhodu Primoža Mejala je tudi vaša ekipa imela nekaj težav. Pred začetkom polfinala končnice je prišlo do menjave trenerja, nato se je poškodoval Klemen Šen, za nameček je prišlo še do prekinitve pogodbe z Danijelom Konciljo.

Zagotovo je Matjaž Hafner prinesel dodatno svežino in stabilnost v ekipo, dvignil je tudi Najdiča, ki ga pozna od njegovega rojstva in mislim, da je to pripomoglo k njegovi samozavesti. Poškodba Šena je prinesla tudi menjavo v naši postavitvi, saj je šel Šket na mesto korektorja, kar ga je razbremenilo sprejema in je bil bolj osredotočen na napad. Gjorgiev, čeprav na tem mestu že dolgo ni igral, je kapetansko prevzel svojo vlogo in na sprejemu skušal razbremeniti Luko Marovta.

Na koncu ste bili vi ekipa z več energije, več samozaupanja v svoje sposobnosti.

Res je, da smo imeli na zadnji tekmi v prvi postavi tri igralce, ki so bili stari 18 let, no, Najdič je šele v nedeljo postal polnoleten, vendar smo bili v ekipi tudi starejši igralci, ki smo že osvojili veliko naslovov, nekateri od nas tudi kolajne na evropskih prvenstvih. Pred končnico smo skušali razbremeniti mlajše igralce, vnesti v ekipo novo energijo, da bi nam lahko sledili, kar se je tudi zgodilo. Recimo Jošt Kržič, ki je stopil v Konciljeve čevlje, je odigral odlično finalno serijo in bil taktično vedno tam, kjer je moral biti. Verjetno si je vodstvo kluba želelo, da bi do tega prišli že v začetku sezone, toda na koncu je naslov državnega prvaka najpomembnejši.

ACH Volleyju se je po letu 2005 zgodilo, da je bil pred finalom končnice državnega prvenstva še brez lovorike. V preteklosti ste tudi že ostali brez pokalne lovorike, a ste slavili v srednjeevropski ligi, v kateri letos niste igrali. Ali je bil zato pritisk kaj večji?

Niti ne, kajti pokal je bil nesrečna zgodba, saj se je v polfinalu igrala le ena tekma, Mariborčani pa so doma odlično servirali in nas premagali. Ne vem, ali je bilo igranje v srednjeevropski ligi za nas dodana vrednost. Morda za mlajše igralce, da bi imeli več tekem, ampak za nas starejše bi to pomenilo dodatno število tekem, več potovanj … Letos smo potrebovali več treninga kot tekem, tako da bi z njo več izgubili, kot pridobili.

Veliko je bilo govora o mešanici mladih in starih, ki ste jo letos imeli v ekipi. Tudi sami ste bili pred mnogimi leti v podobnem položaju, ko ste prvič prišli v ACH, pa se takrat niste ravno naigrali.

Takrat sem prišel kot četrti sprejemalec, v ekipi je bilo veliko izkušenejših igralcev, ki so bili tudi zelo kakovostni in se je bilo ob njih težko prebiti v ospredje. Ti naši fantje pa so prišli s 17, 18 leti in od njih so pričakovali, da bodo imeli že v začetku pomembno vlogo. Zanje je bil to zagotovo velik pritisk, ki so ga zdržali.

Po vseh kolajnah na evropskih prvenstvih in odličnih igrah v ligi narodov, pa tudi na svetovnih prvenstvih, verjetno tuji menedžerji zdaj drugače gledajo na slovensko odbojko in tudi njeno ligo.

Zagotovo je zdaj zanimanje za slovenske igralce večje. Slovenija je kar močna na svetovnem zemljevidu, tako kot je bila nekoč Srbija. Ko je nekdo na širšem seznamu reprezentance, je njegova cena že višja, saj vedo, da premore določeno kakovost in da lahko od njega veliko pričakujejo.

Tri leta ste igrali tudi v tujini – prvi dve leti v Franciji in Švici, lani pa še v Romuniji. Kje je v primerjavi z njimi slovenska liga?

Dejstvo je, da je francoska liga močnejša, ampak ne zelo. Dobro, proti Toursu letos v ligi prvakov nismo bili ravno uspešni, vendar bi bili skupaj s Calcitom v francoski ligi v zgornjem delu razpredelnice z ekipami, ki bi se borile za prvaka. Sploh Calcit je imel letos glede na kader in dolgo klop eno najmočnejših ekip v zgodovini. Tudi v Romuniji je prvih šest, sedem ekip dokaj kakovostnih, vedeli smo, kako je Galati doma v ligi prvakov premagal Macerato. Skratka, evropska kakovost se razširja, kar se pozna tudi v proračunih, tako da sta si Francija in Romunija po teh že podobni, žal pa mi tu močno zaostajamo.

Ali ostajate v ACH Volleyju tudi v novi sezoni?

Da. V letošnji je bilo v ligi prvakov kup zamujenih priložnosti, čeprav nismo igrali slabo, vendar pa nismo izkoristili vsega potenciala. Če nič drugega, bodo mlajši igralci leto dni starejši, z več izkušnjami in bomo lahko več pričakovali od njih.