Četudi omenjeni manifest (še) ni eno ključnih gesel literarnih leksikonov, je pred kratkim na novo izhodil pot iz teme literarne pozabe. Naš sogovornik in njegov soavtor ga namreč oživlja z javnim branjem "a prima vista" (kot zagotavlja Osojnik, ga od nastanka ni prebral niti enkrat) v Mednarodnem grafičnem likovnem centru: po treh decembrskih branjih bo zadnjim branjem manifesta mogoče prisluhniti prihodnji petek, 14. januarja (ob 12. uri), in v nedeljo, 23. januarja (ob 12.30).

Brez izključevanja drugih

Manifest (v celoti je dostopen na spletni knjižni polici Društva za domače raziskave) je bil skorajda samoumevna izbira za izpis podrealistične poetike, če vemo, da Iztok Osojnik manifest razume kot obliko, v kateri lahko bodisi posameznik bodisi skupina "živo spregovori o tem, kar je zanje bistveno, ne da bi morali iz tega delati neki projekt". Podrealisti predvsem niso bili (samo)omejeni in profilirani z ozkimi intelektualističnimi okvirji ali pričakovanji, da se bodo etablirali. "Taka umetnost v ozadje hitro potisne tisto, kar je bistveno - živega duha," pravi Osojnik. "Nismo gradili hiše visoke kulture in tudi nismo bili del enotnega polja." To enotno polje kulture se vedno gradi, četudi govorimo, da je razdrobljeno, a vsakič, ko ugotavljamo, kdo je del kanona in kdo ne, vse vpenjamo in presojamo z enotnega polja. "Manifest ne posega v prostor kot totalitaren projekt, kot projekt, ki zahteva vse za sebe in vse druge izriva ali si jih podreja, pač pa se deklarirano izreka za svoje mesto, svojo produkcijo in svoje razumevanje sveta, ne da bi pri tem izključil druge."

Podrealizem torej kaže alternativo v umetnosti in se kot tak niti ne razlikuje bistveno od večine smeri, slogov ali šol, ki so nastopile v zgodovini umetnosti ali prav danes vstopajo v literarni prostor. In kaj je sploh podrealizem - enostavna antonimična aluzija na svoj "nadjaz", nadrealizem? Osojnik meni, da podrealizem zastopa vse tisto, kar je v družbi potlačeno, je tista realnost, ki je tako na ravni posameznika kot na ravni družbe popolnoma izvzeta iz izjave. "So stvari, o katerih se ne govori, so glasovi, ki jih ni mogoče slišati, to pa seveda karakterizira neko okolje in kaže, kako je družbena in kulturna realnost strukturirana - na način potlačenja." Poglejmo samo pot uveljavljanja večine naših največjih literatov, predlaga Osojnik. Vsi največji, s Trubarjem, Prešernom in Kosovelom na čelu so bili najprej zamolčani in še danes imamo celo vrsto avtorjev iz mlajših (modernistične in drugih) generacij, ki ne dobijo ustreznega mesta v literarni zgodovini na račun enoglasno čaščenih imen.

Jeza etablirane kulture

Osojnik ne skriva: manifest je imel v sebi vgrajeno tudi željo, da bi ga nekdo resno jemal, da bi kdo nasedel. In so mu. Manifest, ki je sproti brisal sledi za sabo in postavil subverzijo hiši etablirane kulture, je po Osojnikovih besedah veliko ljudi razjezil. Razjezil? Bolj ali manj celotno etablirano generacijo pred nami, zagotavlja sogovornik, kaže pa se to na bolj sofisticirane načine, kot bi jih pripisali jezi. Na primer v označitvi Podrealističnega manifesta za "družinski manifest", ki je formulacija izpod prstov Marjana Dolgana. "Naše delovanje je torej družinsko, za razliko od preostalega, resnega - tako enostavno literarna znanost opravi svoje."

Jasno je, da na ravni označevalca podrealizem nastane, kjer je nadrealizem, kaj pa je mogoče o njuni povezanosti reči na ravni vsebin in pomenov? Osojnik razmišlja takole: "Če se nadrealisti sklicujejo na nezavedno, je morda podrealizem nezavedno samo. Vsekakor sami nismo zares vedeli, kaj smo naredili."