Ta je v zadnjih mesecih na svoji spletni strani objavil precej razburljive novice: njegovi romani so dosegli prva mesta na islandski, norveški, britanski in finski lestvici najbolje prodajanih knjig, z britansko producentsko hišo Working Title Films, znano po uspešnicah Notting Hill, Preberi in zažgi in Veliki Lebowski, je sklenil pogodbo za snemanje filma po svoji knjižni uspešnici Sneženi mož, kot prvega skandinavskega kriminalističnega avtorja so ga priporočili v knjižnem klubu Richarda in Judy, britanski različici Oprah šova, BBC pa ga je uvrstil v svoj dokumentarec o "nordijski literaturi noir".

Videti je, da bo še en avtor iz "majhne evropske dežele" osvojil svet, čeprav je težko verjeti, da bo ponovil rekord 27 milijonov prodanih izvodov Larssonove trilogije Millenium. Številni na podlagi Milleniuma iščejo recept za uspeh; Dean Duda, profesor na zagrebški univerzi, ki že več let raziskuje skandinavski kriminalistični roman, ga je med drugim iskal v njegovih žanrskih razpotjih. To naj bi bilo čtivo, ki ga lahko ponudite komur koli, saj njegova glavna junakinja Lisbeth Salander nagovarja hekerje, feministke, rokerje, geje in družbeno-kritične bralce, ljubitelje dobrega trilerja, ljubezenskega romana in celo uživanja v potrošništvu, saj v romanu najdemo tudi podrobne opise nakupovanja v Ikei. Antijunaki brez herojskih sposobnosti in dosledno zagovarjanje liberalnih vrednot so stalnice skandinavskih krimičev, ki privlačijo tudi "bralce intelektualce", pri vsem naštetem pa je še najbolj zanimivo vprašanje: Kako to, da se "noir Nordijci" niso prijeli tudi pri nas?

Nesbo, kdo je že to?

Stiega Larssona smo kljub že dve leti obstoječemu slovenskemu prevodu odkrili šele lani, Nesbojeva Taščica je bila prevedena leta 2009 in objavljena brez večjega odziva, tudi drugi niso posebej zasloveli. Imunost na popularne skandinavske krimiče ne bi bila tako nenavadna, če ne bi obenem vedeli, da vrhove slovenskih lestvic najbolje prodajanih knjig zasedajo ravno tako tuje žanrske uspešnice, a predvsem ameriških in britanskih avtorjev.

"Skandinavski krimiči? Nikoli slišala," mi je pred dnevi odgovorila kolegica, ko sem jo vprašala, ali je sploh smiselno pisati še en članek o tej "že obrabljeni temi". V tej enostavni izjavi se skriva nekaj zelo zanimivega. Res je, medtem ko Američane in Angleže kontinuirano spremljamo že leta in leta, Skandinavcev dejansko skoraj nihče ne pozna, zato ne ve, kaj od njih pričakovati in jih preprosto ne vzame s police. Seveda se takoj zatem zastavi neko drugo vprašanje: "Dobro, ampak kako so jih potem spoznali v drugih državah, še zlasti v prevodom nenaklonjeni Veliki Britaniji in Ameriki?"

Odgovor morda leži v kratki novici na spletni strani Joa Nesboja o nagradi UK Video Book Award 2010 za "book trailer" za Sneženega moža. Prosim? "Book trailer"? Videti je kot sila napet filmski napovednik: "izsekani" dialogi, hitro izmenjujoče se podobe prestrašenih obrazov in zadržanih krikov, scenografija mrtvašnic, policijskih hodnikov in zaman zvonečih telefonov. Pa vendarle je to napoved za knjigo. Podobne napovednike animirane, narejene v maniri videospota ali intervjuja, objavljajo tudi uveljavljene založbe, kot je Penguin, na spletnem portalu Youtube pa že mrgoli amaterskih videov oboževalcev. Tudi spletna stran norveškega zvezdnika je nekaj, kar lahko samo presenečeno gledamo. Na minimalističnem belem ozadju, imitaciji obrabljenega belega papirja, se z vsakim klikom prikaže nekaj estetiziranih kapelj krvi ali rdeč staromoden pisalni stroj. Možat tip v majici kratkih rokavov diskretno kaže bicepse in izzivalno zre v potencialno publiko. Visoka produkcija, maksimalna funkcionalnost, čiste linije, elegantna komunikacija bele, črne in rdeče barve, nekoliko omehčane podobe moške robatosti. Si predstavljate podobno stran na www.nek-slovenski-pisatelj.si?

Diktat novih medijev

V opisanih primerih se skriva vsaj del odgovora na vprašanje, zakaj so slavni Skandinavci pri nas neopaženi. Zdi se namreč, da avtorji popularne literature obstajajo, delujejo in komunicirajo skozi kanale, ki jih naša tradicija preprosto ne pozna, zato nas tudi ne dosežejo. Pri omenjenih primerih pa se tržna in komunikacijska dejavnost popularnih evropskih in ameriških avtorjev ter založnikov, ne glede na deželo porekla, še zdaleč ne izčrpa. Popularno književnost, poleg klasično naravnanih promocijskih kampanj, danes določa neverjetna simbioza s filmom, televizijskimi serijami, televizijskimi bralnimi klubi, namenjenimi širokim množicam kot sta na primer klub slavne Oprah ali Richarda in Judy , uporaba interaktivnih družabnih omrežij, kot sta Twitter in Facebook, ter vseh vrst videovsebin, o katerih pri nas z izjemo k novim medijem naravnanega Ferija Lainščka in še kakšnega častnega prebijalca ledu večinoma vemo le malo ali nič.

Novi načini trženja in predstavljanja knjige pa ne vplivajo le na prodajo, trdi v študiji Trženje literature Claire Squires, temveč tudi na samo ustvarjanje, dojemanje in branje knjig. Tudi na kritike. Pred natanko pol leta je Ron Charles, resni kritik resnega in politično vplivnega dnevnega časopisa The Washington Post, odprl svojo kritiško video rubriko. Začel je z besedami: "Vem, da danes ne moremo več pričakovati, da preberete celo kritiko v časopisu. Ne! Vi potrebujete kritike, ki so hitre (odvrže časopis in uperi prst v kamero), sproščene (prizor kritika v počitniškem stolu v kratkih hlačah), videooo (kritik pred 3D-projekcijo zabaviščnega parka)!" Charles je s svojo interpretacijo kritika klovna in množičnega zabavljača, ki skače, kriči in maha s straniščno ščetko namenoma prignal do skrajnosti diktat hitrih, zabavnih in privlačnih vsebin. Žalostno je le to, da je parodija morda njegovo zadnje sredstvo upora, saj iz podobe zabavljača ne sme in ne more izstopiti.

Toda zakaj sploh pišemo o tem? Ali nas kar koli od naštetega sploh zadeva? Čeprav se na trenutke zdi, da je slovensko literarno okolje svetlobna leta oddaljeno od opisanega, se ne moremo pretvarjati, da nas novosti nikakor ne zadevajo. Kukanje skozi zahodna okna lahko odkriva potencialno prihodnost ali vsaj napove strategije, ki jih bomo morda enkrat udomačili na rodni grudi. Tudi v spletni izdaji našega časopisa se sramežljivo pojavljajo novi načini predstavljanja in obravnavanja knjige, različne videovsebine že nekaj časa uvaja spletni portal Airbeletrina, revija Mentor pa je pred kratkim razpisala natečaj za najboljšo video literarno kritiko, ki si jo, vsaj za zdaj, težko predstavljamo drugače kot resnoben monolog pred knjižno polico. Morda pa se motimo. Koliko bo še trajal domači medijski konservativizem in kaj bo novega prinesla prihodnost, bomo odločali predvsem sami.