Prav tu – tik poleg vsega, kar je gotovo in ne rabi besed, čeprav jih je mnogo, in tik ob tem, kar je tu, pa ne more biti dorečeno – stojijo pesmi Jurija Hudolina. Morda prav od tod izvira avtorjev premik k drugačni, bolj surovi, bolj vzdržljivi, razdrobljeni, a manj drobljivi formi govora: prozi, s katero – torej z romanom Pastorek – je lani požel veliko kritiške in bralske pozornosti.

Jurij Hudolin ima pri svojih 36 letih za sabo dva romana in sedem pesniških zbirk, kar ga kljub mladosti umešča med uveljavljene avtorje. Letos oktobra so pri Apokalipsi pod naslovom Žival in lakaj najdeta ljubezen izšle njegove izbrane pesmi, že spomladi pa je v zbirki Samorog pri Novi reviji izšla njegova sedma pesniška zbirka Ljubezni. Vnovič je poezija v zbirki temperamentna in impulzivna, skoraj že hipersenzibilna, vendar jo tokrat namesto ljubezni – ta je v dosedanjih zbirkah v konstantni izgradnji in dekonstrukciji zaznamuje odločitev, za »ljubezen, pravzaprav«: »/.../ tudi, če je vse hlap, nikoli ne bo pozabil dne, ko je s svojo nežno ženo spočel zametek novega življenja in prenehal drgetati od samote.«

Hudolin kaže svoj oster rob, zbadljivost in zajedljivost z naslavljanjem kritike ustvarjalni in življenjski opešanosti svoje okolice: »Že dolgo nisem slišal za kakšnega romantičnega pesnika, ki bi ljubil žensko, ki je ne bi smel.« Ob Juriju Hudolinu in njegovi osebni drži so se večkrat kresala mnenja, ali naj za razumevanje poezije (s)poznamo tudi avtorja samega, kar je vsaj za literarno kritiko nekoliko degradirajoče vprašanje, pravo težo odgovoru lahko da le tisti, ki avtonomno bere in avtonomno razumeva. Na tem mestu smo mnenja, da nas bolj kot pesnikova morebitna navdihujoča osebnost prepriča njegova poezija, ki ne potrebuje elementov avtorjevega življenja, da bi jo podpirali v njeni kompleksni zgradbi. In tako je že vse od začetka, ko je črpala ustvarjalni zagon iz zajčevskega izvirno interpretiranega in rabljenega modela, pa do danes, ko pesnik med besedami pluje mornarsko okretno: »Starec je vedel, da ni noben človek boljši od drugega, in se je hranil s samoto. Za spomin je imel obglavljena leta in je nosil dolgo sivo brado, ki je lajšala vetru čas.«

Blizu razrahljanega zaupanja v svoje pesniško početje (ki kljub temu in včasih prav zato drži vse štiri robove »macesnove postelje hotela Ideal« to je ideal, h kateremu strmi v Ljubeznih: družina) je drža nekrotenega nihilizma, ki ima eksistencialni temelj v neveri v ljudi; takole z njo izziva bivanjsko benevolenco in ne nazadnje nesposobnost poezije, da bi govorila o manj častnih plateh človeškosti (zdi se, da je to naloga proze): »Kadar si merim veliko žalost, pomislim, da se ljudje med seboj razlikujemo zgolj po intenzivnosti hudobije.« Specifika Hudolinove poezije je ta, da pesem zapelje s hrapavih in ostrih površin do nežnih robov, koder se ravnotežje lovi le še z divjimi zamahi rok. Pri tem obupanem početju se nam med zobmi drobi »jedrce življenja«, pravzaprav nas njegove pesmi peljejo iz poezije v samo življenje, kjer se zdi, da zdržimo celo nekaj več in nekaj tistega, česar v pesmih ne: to je čas, »obešen na gavge poguma iz obupa...«