Taki so leta 2009 izdani Odbleski avtorice Cvetke Bevc, ki se vpisujejo na "nikogaršnji svet na zvezdni karti neba sodobne slovenske poezije", kot piše v spremni besedi Brane Senegačnik, in ki prinašajo najbrž največ, najbolj zgoščeno in morda tudi najbolj silno ljubezensko poezijo zadnjih let v slovenskem prostoru. Ker so naše bralske navade ali pač razvade vsaj delno prilagojene sočasni pesniški ponudbi, ki je v naključnem preseku lahko tudi povsem vzvišena do čutnega in čustvenega, nam pri Odbleskih težko uide, da prinašajo največje število referenc na koitalno združitev v sodobni slovenski poeziji. Če pri "štetju" nismo preveč zardevali in se ušteli.

Iz bralskih navad pa nas ne dramijo le vsebinski poudarki zbirke, pač pa še bolj način avtoričine rabe jezika. Z nekoliko predvidljivim izrazjem bi se zatekli kar k oznaki pesniške gostobesednosti, medtem ko o "tisočbesednem erosu" in "verbocentrični" poeziji govori omenjeni pisec spremnega zapisa. Avtorica si daje v prvi vrsti obilico opravka z izrisom pesemskega okolja, ki ga tvorijo večinoma splošni pojmi predvsem iz narave (otok, sipine, samorogi, lešniki, orhideje, dež, zrak, svetloba) in predmetnega sveta (prva kava, tehtnica, steklena krogla, čipka, fotografija), ki jih polaga že v naslove. V toku pesmi svobodno deroč tok besed sega tudi na dislocirana tematska polja in ustvarja podobe, katerih dom je zgolj pesem, slike, ki so pesmim imanentne, domislice, ki jih po branju le s težavo odnesemo s sabo: "Na mizo sem natrosila drobtine tolažbe, / grenke zaradi odsekanih repov mladih kač." Spontana jezikovna orientacija zbirke je seveda v intenzivnem povezovanju in součinkovanju s silno spontanostjo čustev in čutnosti zbranih pesmi, nedvomno pa so jezik in tvorjeni pomeni v službi sentimenta, ki se želi v zbirki predstaviti.

Zanosen jezik je tu zato, da bi ponazoril živost intimnosti odnosa, ki je nedvomno najpomembnejša "zadeva" te poezije, naj ima "pesnjeni odnos" svoje težišče v mesenosti ali v čustveni bližini oziroma bližanju. Pri tem ne gre spregledati, da se odnos ne vrši zgolj ali sploh kot aktivnost, pesmi puščajo vtis, da je čustveno odzivanje, pretvorjeno v jezikovni tok, pravzaprav že odblesk ognja morebitnega dogajanja, da odbleski nastajajo od refleksije ali pa kar ljubezenske spekulacije (kot v objavljeni uvodni pesmi v zbirko) in fantazije. Kar se sprva zdi kot strast, ki se nekoliko paradoksalno namesto v dejanjih manifestira v besedah, je nazadnje v besedah zato, ker so v resnici zgolj odgovor na hrepenenje, neizpolnjeno strast, oziroma so, natančneje, pesmi svojevrstna pričevanja o konfliktu, težavnosti medčloveških vezi, o temeljnem primanjkljaju in umanjkanju, ki je ključen del nejasne, zabrisane narave intimnih odnosov.

Pesmi dopuščajo branje, ki bi v njih želelo videti sliko ljubezenske ekstaze, menimo pa, da se zbirka bralcu zares približa šele, ko jo bere kot odgovor na občečloveška iskanja, katerih velik delež je nedvomno namenjen vzpostavljanju krhkega ravnovesja v najintimnejših odnosih. Najbolj so pesmi ozvočene, kadar presežejo dialektiko divjega plesa dveh teles ali nagovor neke mesene konkretnosti bitja izza pesmi. Najintenzivneje živijo, kadar opustijo zasledovanje ideala lepote in skladja v zlitju dveh bitij, in se podajo po poti univerzalnosti sobivanja človeškega racionalnega dvoma in srčnih dejanj: "Danes sem prerezala najin dan na polovico / in lahko ti dam južno obalo ramen. Ali popka. / Mogoče se lahko pogodiš še za del srca in uho. / Ostalo bom spravila v malho in jo dala pod vrat. / Ti podkupi jasnovidko, da bo razkrila, / kdaj se bova s šotorom spet selila drugam."