Knjiga Predvidljivo nerazumni Dana Arielyja je izšla tik pred zlomom ameriškega finančnega trga jeseni 2008, v slovenščini pa beremo dopolnjeno izdajo iz leta 2009 (izšla je lani pri Mladinski knjigi), ki jo je avtor razširil s svežimi analizami razlogov, ki so pripeljali do splošne gospodarske krize, in ukrepov, ki bi zadušljivo stanje in potrtost, ki ju je povzročila kriza, lahko pomagali odpraviti.

Vsi smo Homer Simpson

Knjiga s področja psihologije in vedenjske ekonomije preučuje naše nerazumno odločanje, muhavosti in čudaštva, ki so lahko zabavna, a hitro tudi nevarna: Arielyja zanima Homer Simpson v nas. Njegova spoznanja so v najbolj očitni opoziciji z osnovno premiso liberalne ekonomije, ki že vse od Adama Smitha poleg nevidne roke, ki izničuje napake posameznikov na trgih, govori tudi o racionalnosti, umerjenosti in preudarnosti, ki nam pomagajo dosegati čim večjo finančno in osebno korist. Menda ja nismo nerazumni, ko izbiramo kariero in kupujemo hišo? Ariely dokazuje, da nerazumnost ni rezervirana le za naše drobne nakupe, ko recimo zaradi brezplačnega dodatka kupimo nekaj, česar sploh ne potrebujemo.

Potratno zastonjkarstvo

Bogataš je vedno bolj bogat in revež vedno bolj reven, so nas opozarjali. Da je lahko presneto drago kupovati le poceni dobrine, smo gotovo že kdaj izkusili na lastni koži. A zakaj se tako navdušimo ob akcijah in posebnih ponudbah ter zakaj smo zadovoljni celo, kadar iz trgovine odnesemo dodatni par brezplačnih nogavic, ki sploh niso take, kot bi jih potrebovali? "Ničla ni samo še en popust," pravi Ariely, ki je s poskusom dokazal, da bomo ljudje izbrali zastonj navadno čokolado, četudi alternativna ponudba Lindtove tartufe ponuja za 14 centov. Vemo, kako veselo naročimo dve knjigi, če nam Amazon zaradi tega ne bo zaračunal poštnine, kako pol ure stojimo v vrsti, da bomo brezplačno poskusili sladoled, in se drenjamo v muzejih, kadar ni vstopnine.

Kaj smo se naučili iz finančnega poloma?

Ničesar, to je danes že jasno. Je pa Ariely v dopolnjeni različici knjige predlagal kar nekaj ukrepov, ki bi nam pomagali preprečevati nove gospodarske depresije.

Eden glavnih naukov gospodarske polomije leta 2008 je, da je globalizacija trgov naše finančne usode tesno prepletla: "Kar se je začelo kot drugorazredna hipotekarna posojila ljudem z dokaj slabo kreditno sposobnostjo, je izsesalo bogastvo iz celotnega gospodarstva in skoraj ustavilo večino gospodarskih dejavnosti, od avtomobilskih kreditov do prodaje na drobno." Prišlo je torej do neke vrste "afekta metulja": dogodki, ki so se zgodili majhni skupini ljudi (tistim, ki so vzeli drugorazredna posojila), so imeli velike posledice za vse ostale.

Kako torej v prihodnje preprečiti iracionalno zadolževanje posameznikov, sploh tisto, ki je vezano na nepremičnine in vodi v bankrote, ti pa se krožno sklenejo pri bankah? Potrošniki danes vzamejo kredit na osnovi bančnega izračuna, vendar pa ta ne pokaže, kakšen kredit je zanje najbolj primeren, temveč jim povejo, kateri je največji kredit, ki si ga lahko glede na finančno stanje privoščijo. Banke bi zato morale razviti metodo za izračun kredita, ki bi bil za vsakega najbolj primeren in bi upošteval tudi možnosti nepredvidenih dogodkov (bolezni v družini, naravnih nesreč).

Poštenost, zaupanje in banke

Ariely predlaga poštenost. Banke so namreč rade in namenoma odobrile drugorazredna hipotekarna posojila ljudem, ki finančno niso blesteli, veliko več pa s takimi strankami zaslužijo tudi pri poslovanju s kreditnimi in debetnimi karticami, saj dobro situirani posamezniki redko plačujejo stroške zaradi izdaje čeka brez kritja ali preseženega limita. "Finančni pritisk na tiste, ki že tako nimajo veliko, škoduje nam vsem," meni Ariely in predlaga, da banke stroške finančnih storitev med svoje stranke razdelijo drugače in bolj razumno.

Banke in vlade naj bi se posvetile tudi sprejemanju in izvrševanju takih ukrepov, ki bi v gospodarstvo vnovič vnesli zaupanje. In res, ni si težko predstavljati, kako zadovoljni bi bili že, če bi naše vlade za začetek opustile nesmiselne finančne injekcije in pakete pomoči tistim, ki so krizo pomagali ustvariti. Slediti bi morale zaveza k preglednosti poslovanja, odprava navzkrižja interesov in omejitev plač menedžerjev.

To bi veliko pomagalo k splošni morali in zaupanju potrošnikov do finančnih storitev. Potrošniki so v času krize prejeli veliko različnih in nerazumljivih šokov, zato ni čudno, da je padlo zaupanje v finančne sisteme in se je razširila potrtost, pravi Ariely. Predlaga kar bančni poslovni model, ki bi konkuriral klasičnemu in bi bil povsem zavezan preglednosti ter reševanju likvidnostnih težav na temeljih ustvarjenega zaupanja.

S paličko nad paličke

Ste vedeli, kako ameriški bankirji imenujejo milijardo dolarjev? "Yard" Pa milijon dolarjev? "Stick" Palička, torej.

Ogorčenje nad visokimi plačami vodstvenih delavcev, ki hkrati izčrpavajo zaposlene in goljufajo stranke, za piko na i pa podjetje z velikim osebnim dobičkom pogubijo, je razumljivo. Bankirji na primer visoke plače svojih najboljših kadrov utemeljujejo s preprečevanjem, da bi jim ti pobegnili drugam. Delovna mesta, ki prinašajo stres, in zahtevajo veliko znanja, je mogoče zapolniti le z nudenjem visokih plač. Arielyjevi praktični poskusi pa tega ne potrjujejo. Finančne nagrade imajo učinek, vendar na točki, ko so nesorazmerne, škodijo uspešnosti. Če to drži za finančni trg - konec koncev je ljudem z visokimi plačami in bonusi leta 2008 zelo spodletelo - visoki bonusi za delodajalce niso le nesmiseln strošek, temveč delavce celo ovirajo pri delu po najboljših zmožnostih.

Tudi tu Ariely naši (ki v tem primeru niti ni zares naša) nerazumnosti predpisuje sprejemanje in upoštevanje ukrepov. Plače naj bi bile omejene na razumno raven. Ariely bi kot morebitni Obamov šef financ spodbujal ustanavljanje novih bank z novimi plačnimi strukturami, ki bi promovirale idejo, da so bankirji etični in pošteni ljudje, ti pa bi sčasoma izločili "stare bankirje", ki bodo vedno našli razlog, da si izplačujejo enormne bonuse, enostavno zato, ker so jih navajeni.