Tekmovalna disciplina agresivno pasivnega junaka Dućeta je tapkanje na mestu, ker je pač, kot pravi, danes malo igrišč, na katerih bi bilo vredno steči v kontro in zabiti. In tako se junak večino časa bolj brani, akcija, ki ga je vredna, so seksualni pohodi, včasih zgolj čez dvorišče v sosednji blok, pa nasploh nikoli pretirano daleč, kvečjemu med turistke na morje. In ker Duće ni noben prvak v doseganju najvišjih ali vsaj optimalnih donosov, gre skorajda razumeti njegov trening v paradni disciplini šarmiranja lokalnih lahkoživk, barskih starlet, problematičnih in od hormonov potolklih mladoletnic ter spolno spečih diplomantk ekonomije.

Sočno izrazoslovje, avtorjev neizpodbitni adut, je skoncentrirano okoli opisov seksualnosti, ki kot da pognojeni z besednjakom drug za drugim slikovito brstijo. Duće res ni prvi ali edini "fukfehtar" med slovenskimi literarnimi junaki, čisto lahko pa je najuspešnejši, četudi se prestopa na mestu, je, ko pride do žensk, poln zamisli in pripravljenosti na mig pa fleksibilnost glede tehnik, krajev in položajev. Kljub bližini žgečkljivega žanra so zgodbe obenem silno resne in je vohati v njih sumljiv socialni smodnik. Da je nevaren in vnetljiv, težko, Duće svojo razkošno energijo raje in pametneje usmerja v železni luftarski repertoar, tam med "kavsom in ravsom" bi kako iskro upora zanetil kvečjemu po nerodnem.

Emotivni prispevki tipa "pogubil edino žensko, ki bi jo do konca ljubil", ki naj bi pripomogli k empatičnemu branju, se neprilagojenemu silaku pogojno podajo. Ker se od samega začetka zdi, da se Duće (smo omenili, da je v prostem času pisatelj?) z neobdavčenim cvenkom od koke, svojo robovno pozicioniranostjo in premlevanjem problematike kite - nekoliko kiti.