Nataša Sukič spada med tiste slovenske prozaistke in pesnice, ki prinašajo »svež veter samozavestne, družbenokritične in osebno brezkompromisne ženske homoerotične dikcije v naš prostor«, kot meni odgovorna urednica zbirke Vizibilija Tatjana Greif. V knjigi z liričnim naslovom Otroci nočnih rož Sukičeva razgrinja intimne plasti tistih (žensk), ki so bodisi zaradi homoerotične usmerjenosti bodisi zaradi bolezni, nagibajoče se k smrti, odrinjene na družbeno margino. V primerjavi s svojim prvencem Desperadosi in nomadi je avtorica poetiko tokratnih zgodb umestila v enotnejši pripovedni niz, v katerem se naslanja na izkušnjo lastne marginalnosti.

Četudi so zgodbice tu in tam umeščene v konkreten prostor, v Berlin, Amsterdam, London ali Prago, ki vsak posebej s svojo ogromnostjo in hladom le še izsrkavajo poslednje ostanke neke pripadnosti na margino odmaknjeni identiteti, se svet zbirke večinoma vrti v notranjih prostorih protagonistk. Ti se izmenjujoče nizajo v prvi ali tretji osebi; mama, Debra, neznana ženska, jaz sama, naključni mladenič in spet Ona. Nemočno predajanje telesa mučnemu zdravniškemu pregledu, ponižujoče posegajočemu v njeno intimo, ob tem pa obup vzbujajoč strah pred najhujšim. Zarezujoče boleča negotovost čakanja na robu, lebdenje v praznem prostoru, štetje zadnjih dni. Nenehen privid smrti, prepletajoč se z željo po življenju, erosu, ljubezni. Pri tem se zdi, da homoerotična drža posameznice njeno odmaknjenost od družbe, osamljenost in nemoč še poglobi. Potisnjena na socialni rob začuti kot posledico te odrinjenosti celo odpor do lastnega telesa; bolezen je tu odgovor telesa, njegov spomin na strah ob prepoznanju sumljive zatrdline na njem. Spoznanje predirljive samotnosti v središču šumeče civilizacije, počasno padanje v brezdanjo globino, jeza zaradi lastne nemoči, brezupno iskanje izhoda, živalska moč, ki se ob tem poraja v notranjosti nekakšen samoohranitveni nagon, ki skozi mučne izpovedi bolestnega uma bruhajočo agonijo zgolj mazohistično pestuje. Pozaba, ki je k racionalnemu načinu razmišljanja še zmeraj nagnjeni um nikakor ne more sprožiti in se k njej zgolj megleno nagiblje s pomočjo »podolgovatih kapsul pozabe«, svetli sončni žarki, ki tu in tam pronicajo blizu, zgolj zato, da spomnijo, kakšen bi lahko bil obstoj, pa ni, ob vsem tem pa brezkončna bolečina, neusmiljeno zažirajoča se, kot se v pisavi Sukičeve sugestivno pokaže, tako v fizično kot tudi v mentalno in čustveno telo. »Mojega telesa ni bilo več. Počasi je izginjalo. Ostal je le samotni otok, izoliran od preostalega sveta.«

Spreminjajoča se, spremenjena stanja, kot nosi naslov prvi izmed šestih sklopov kratkih zgodbic, se dogajajo izključno na občutljivem obodu življenja in smrti tistih identitet, ki s svojo, na pogled komaj še opazno odmaknjenostjo od »močvirja večinske kulture« dajejo lastnemu življenju smisel, ki mu pripada. V tem smislu je poetika Sukičeve razen intimnega mozaika marginalnih usod predvsem glasen klic po intenzivnejši javni obravnavi problemov družbenih margin, hkrati pa opomin tehnološkemu razvoju, v katerem se usodno izgublja naš čas. Evakuacija celotnega planeta, tudi na smrt obsojenih na njem, vsaj slednjih ne prepriča. Ne zato, ker ni razlike umreti zdaj ali čez štirinajst dni.