Ustvarjalnih sodelavcev pri izdaji nove zbirke Purpurni dež Andreja Medveda je s pesnikom vred vsaj pet: Aleš Šteger je spisal besedilo na knjižnem zavihku; Nikdar ne bo padal purpurni dež je naslov spremne besede, ki jo je prispeval Ivo Svetina; urednik Niko Grafenauer je deležen tudi pesnikovega spomina, saj Medved njegovi zbirki Nočitve posveti zajeten sklop pesmi; Georg Trakl pa bralca s pesmijo Krajina uvede v škrlatno deževje. Nastopa tudi še šesta oseba, najskrivnostnejša. Ima ime Vida. Prav njej so namenjene pesmi, njej je namenjen namaz tokratnega pesnikovega razpotegnjenega besedišča. »V rdečem ognju je zgorelo drevo; vzletavajo,/ s temnimi obrazi, netopirji.« Tako se konča Traklova pesem. In s tem vzdušjem, se pravi z mrakom, je popolnoma prežeta vsa Medvedova pesniška ihta.

Obstaja oznaka v slikarstvu: temni modernizem, mrakobna sedanjost. Vzletajo krilniki, krilatci, letala. Letijo podobe, prispodobe. Kam je vse to namenjeno, če ne prav v oči, v nastanek noči, v nočitev. Skoraj gotovo je črka, ki je v teh pesmih najpogosteje uporabljena, črka v. Kaže le v eno smer; ta je trdno določena, je brezsmerna, stalno prežeča sila. »Nezmožnost/ mirovanja, v posledice, v usklajevanje, v ubogljivo igro rok, /ki širijo, narazen, v dotikanje, v negotovost,/ v hojo čez oblake, imena v dihanje, v skrivnosten/ krogotok, v varna zatočišča.« S temi vrsticami se konča pesem na triindvajseti strani zbirke. Potrebno je izpostaviti, da so pesmi brez naslovov, a so razdeljene na določene sklope, ki jih delijo škrlatno obarvani listi; da se med njimi pojavljajo dvovrstičnice, ki morda spominjajo na naslove sklopov, a so deli premazov, saj pesnik s temi pesmimi maže in premaže vse prejšnje pesmi, vse svoje stare pesnitve. Tako je nov, svež, da mu ni mar za določene starejše plasti, ki včasih pronicajo skoz mlad sloj besednih brlizgov. »Šele ko udarijo ob gladino, jo za trenutek vzvalovijo, zaznam škropljenje. Da ne bo pomote: nezapomljivost teh pesmi ni negativni atribut.« S tema stavkoma Aleš Šteger označi svoje zaznavanje naleta besed. Ni jim moč slediti, ni jih primerno loviti, saj so na meji: na meji pomena, na meji razumevanja, na meji dojemanja.

»Andrej Medved na srečo ni podlegel sirenskim glasovom (sodobnega slovenskega) sonetizma in je tako že v svoji temeljni odločitvi za pesem kot forma-vsebina presegel anahronizem, živeč znotraj slovenskega modernega pesništva.« S to ugotovitvijo Ivo Svetina vsaj nakaže izhodišča, na katerih valovi pesnjenje Purpurnega dežja. Tudi samo izhodišče je val, tudi sam znak, ki zapiše zvok, je premik, vzburjenje, tisto neulovljivo: neskončen pretok. In ga ni začetka in ga ni konca. Ivo Svetina svojo spremno besedo povzdigne v enega najkrajših in najjedrnatejših spisov o evropskem pesništvu, ki z naslonitvijo na Tarasa Kermaunerja nadaljuje strastno izročilo Dušana Pirjevca. Vsekakor odpira vprašanje o načinu poučevanja slovenskega pesništva, slovenske ustvarjalnosti v zapovedanih izobraževalnih ustanovah in seveda vprašljivost zgledovanja po tujem, po preštevanju zaostankov glede svetovnih umetniških usmeritev. Jih ni. Je sedanjost v dvigu in padcu, v valovanju obarvane svetlobe, v parjenju z donečo besedo zamolka.